Piskači

Očarljiva mansarda pod Ljubljanskim gradom

Prostorna mansardna soba s pogledom na dve strani: proti Tromostovju in na Ljubljanski grad. Tla sobe pokriva ladijski pod, pod strešnim vrhom pa se kaže mogočen nosilni tram originalne konstrukcije strehe.
Soba ima prostorno in svetlo kopalnico s kadjo.

Soba je polna domiselnih podrobnosti, ki obujajo spomin na ljubljanske piskače, glasbenike, ki so z grajskega stolpa zaigrali ob najrazličnejših priložnostih.

Pogled v zgodovinsko ozadje …

Glasba namesto topov

Ljubljanski grad, ki na hribu nad mestom stoji že približno 900 let, je najmogočnejša stavba v okolici. Ob obzidju je nekoč stal Stolp piskačev, ki je bil porušen leta 1813 po francoski okupaciji. Svoje ime je dobil po glasbenikih, piskačih, ki so vsak dan zaigrali na pozavne, trobente in kornete.

Ljubljanski piskači so prišli v Ljubljano v 16. stoletju, na povabilo takratnega župana iz Gradca. S svojim nastopom so opozarjali prebivalce na zaprtje in odprtje mestnih vrat, piskali pa so tudi ob drugih priložnostih, slavnostnih sprejemih, obiskih cesarja in obiskih drugih veljakov. Njihova glasbila so dejansko opravljala naloge, ki so jih v drugih mestih opravljali zvonovi in topovi. Kdaj je ta navada zamrla, ni znano, viri jo omenjajo v 16. in 17. stoletju.